Uredništvo Catafertyl

Izzivi zaradi PCOS skozi različna življenjska obdobja

Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) je hormonska motnja, ki prizadene približno vsako deseto žensko v rodni dobi, pa tudi številne ženske v obdobju menopavze in po njej. Čeprav se lahko njegovi simptomi skozi leta spreminjajo, PCOS ne izgine. Zato je pomembno razumeti, kaj pomeni živeti s tem sindromom tudi v zrelejših letih in kako se z njim spoprijemati skozi različna življenjska obdobja.

Kaj je PCOS?

Stroka si dolgo ni bila enotna glede definicije, dandanes pa PCOS pomeni predvsem hormonsko motnjo. Njegovi značilni simptomi vključujejo neredne menstruacije, težave z ovulacijo, povečano poraščenost, utrujenost, akne in težave z zanositvijo.

Za uradno postavitev diagnoze PCOS se uporabljajo Rotterdamski kriteriji, po katerih naj bi posameznica izpolnjevala vsaj dva od treh kliničnih kriterijev:

• povišana raven moških spolnih hormonov (androgenov), ki se kaže v obliki telesnih simptomov, npr. poraščenosti, aken ipd.;
• ultrazvočna slika policističnih jajčnikov, na kateri so vidne številne drobne ciste, tj. drobni folikli z nezrelimi spolnimi celicami, ki ne rastejo ali ovulirajo, namesto tega pa proizvajajo velike količine androgenih hormonov, ki se izločajo v kri.
• motnje ovulacije: neredna ovulacija (oligoovulacija) ali odsotnost ovulacije (anovulacija), ki so lahko vzrok za žensko neplodnost;

PCOS in menopavza

PCOS z leti ne izgine, temveč se spremeni iz reproduktivne v presnovno motnjo. Največje spremembe se pojavijo zlasti v obdobju menopavze, ko se lahko nekateri simptomi, recimo neredni cikli, umirijo, a težave, povezane z inzulinsko rezistenco in kroničnim vnetjem, lahko postanejo izrazitejše.

V menopavzi je raven folikel stimulirajočega hormona (FSH) pri ženskah s PCOS pogosto nižja kot pri posameznicah brez PCOS. FSH je hormon, ki spodbuja rast foliklov in je ključen za ovulacijo; v menopavzi jajčniki prenehajo proizvajati dovolj estrogena, kar sproži večjo proizvodnjo FSH iz hipofize. Pri PCOS pa se ta porast pojavi pozneje ali v manjši meri, zaradi česar imajo posameznice s PCOS v menopavzi nižjo raven FSH kot ženske brez PCOS, zato menopavza pri njih nastopi kasneje kot pri ženskah brez PCOS.

PCOS po menopavzi

S starostjo se poslabšajo tudi vnetni in presnovni parametri, ki povedo, kako telo presnavlja sladkorje in maščobe ter kako močno je izpostavljeno kroničnemu vnetju.

Z leti se ti parametri lahko poslabšajo, kar zlasti pri ženskah s PCOS poveča tveganje za nastanek nekaterih zdravstvenih težav, med drugim za:

• nastanek ginekoloških in neginekoloških malignomov.
• razvoj srčno-žilnih bolezni,
• arterijsko hipertenzijo ter
• nastanek ginekoloških in neginekoloških malignomov.

Spoprijemanje s PCOS

Ker natančnega vzroka za PCOS še ni, je zdravljenje usmerjeno predvsem v lajšanje simptomov. Cilj je ublažiti hormonsko neravnovesje, spodbuditi ovulacijo in zmanjšati inzulinsko rezistenco*.

K uspešnemu zdravljenju lahko pripomore tudi obvladovanje telesne teže, ki je koristno zlasti ker:

• pomaga znižati raven androgenov, luteinizirajočega hormona (LH) in inzulina
• in pomaga pri uravnavanju ovulacije ter s tem izboljša možnost zanositve.

Kdaj poiskati zdravniško pomoč?

Kadar spremembe življenjskega sloga niso dovolj, se lahko zdravnik odloči za terapevtski pristop, ki je usmerjen predvsem na zmanjšanje presežka androgenov, spodbujanje ovulacije in uravnavanje ravni inzulina, kadar gre za presnovne težave in inzulinsko rezistenco.

V praksi to pomeni, da se lahko predpišejo:

• zdravila za spodbujanje ovulacije ob težavah z zanositvijo,
• zdravila, ki povečajo občutljivost celic na inzulin ob inzulinski rezistenci,
• ali hormonska kontracepcija, ki zmanjša proizvodnjo moških spolnih hormonov v primeru izraženega hiperandrogenizma; prav ta se pogosto uporablja tudi za uravnavanje menstruacijskega cikla in je primerna za ženske s PCOS, ki imajo težave s prekomerno poraščenostjo in/ali zapleti z aknami.

Pomembno je, da je zdravljenje prilagojeno posameznici – njenim simptomom, ciljem in življenjskemu obdobju. V zadnjem času se vse več pozornosti namenja tudi nefarmakološkim oblikam podpore, ki lahko imajo pomembno vlogo pri uravnavanju hormonskega neravnovesja.

PCOS zahteva dolgoročno skrb

PCOS ni le izziv mladih let, temveč stanje, ki lahko vpliva na tvoje zdravje tudi kasneje v življenju. Zato je ključno, da razumeš, kaj se dogaja v tvojem telesu in da poiščeš podporo, ki ti ustreza.

S pravo kombinacijo življenjskega sloga, zdravniškega nadzora in osveščenosti je mogoče PCOS uspešno obvladovati tudi v zrelih letih.

^* Inzulinska rezistenca: nezadostno odzivanje celic na inzulin in posledično visoko tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2.